Blog

Začetki

ZAČETKI

Vse se začne z idejo, ki nikakor noče zapustiti tvojih misli. Ves čas je prisotna in čaka, da se spopadeš z njo. Čaka, da jo uresničiš. 

Ideja za začetek mojega pisanja je nastala spontano. Napisati knjigo, vse do tistega trenutka, ni bil moj cilj. S prijateljico sva si pred spanjem izmenjevali še zadnje besede glede ponovne karantene. Tokrat sva na nastalo situacijo pogledali z drugačnega zornega kota. Premišljevali sva, kako bi ta čas kar najbolje izkoristili za stvari, ki v ‘normalnem’ teku življenja ne pridejo na vrsto. Druga drugi sva podajali predloge in iskali nekaj, kar bi v nama v tem času prižgalo iskro. Najinemu dolgočasnemu koronavsakdanu dodalo kanček vznemirjenja, pravo mero izziva in končnega zadovoljstva. Ideja za mojo prvo knjigo se je tako porodila ob nežni svetlobi nočne lučke in se me, zavito v odeje, močno dotaknila. Ko bi navadno imela oči zatisnjene že nekaj ur, se moja glava tokrat ni mogla ustaviti. Kar naenkrat sem imela v mislih toliko zgodb, stavkov, besed, slik, ki bi jih lahko ubesedila v nečemu podobnem otroški knjigi, da sem si vse zapisovala na telefon. Nisem želela, da bi se vse ure moje večerne vznemirjenosti sprevrgle v jutranjo realnost. V idejo, ki se je še včeraj zdela odlična, danes pa le nora zamisel, ki jo je bolje zadržati zase ali pa še to ne.

 


Zjutraj sem imela kar nekaj pomislekov, a zapisane besede na telefonu, mi niso in niso dale miru. Nekaj časa so obvisele v sivini mojih misli, dokler moja usta niso prehitela vseh mojih dvomov in sem idejo razkrila Luku. S kančkom sramu sem čakala na njegov odgovor. Nisem želela, da me ima za neumnico, ki misli, da bi lahko karkoli dobrega ustvarila. Zelo težko je namreč nekomu povedati, da boš napisal knjigo. Sama sem bila že priča odzivu ljudi na takšno izjavo. Nekateri so se le zasmejali, češ, o čem bi le ti lahko pisal. Spet drugi so bili mnenja, da zase je pa lepo pisati, kaj več pa od tega ni. Tudi zame najverjetneje nihče ne bi pomislil, da bom napisala nekaj, kar bo celo primerno za izdajo s strani založbe. Da bom napisala nekaj, kar bo kar naenkrat pridobilo podobo in da bodo moji liki oživeli. Da se bo mojo domišljijo s trdimi platnicami dalo prijeti v roke in v njej celo uživati. Tudi sama sem ob pogovoru z Lukom v to podvomila, a ker me je opogumil in podprl, kot to zna le on, sem kmalu samozavestno sedla za računalnik in začela s pisanjem. Pisati sem začela z namenom, ne le tja v en dan. Želela sem si, da bi moje delo otroke privabilo k branju knjig, kot je mene k branju navdušila Desa Muck, s svojimi knjigami. Želela sem, da moje delo otroke popelje v svet domišljije, v čisto drug prostor, kjer se bodo lahko zabavali z mojimi liki. Želela sem, da morda v knjigi najdejo svoje skrivne zaveznike, s podobnimi lastnostmi, težavami in izzivi, h katerim se zatečejo, ko jih potrebujejo. Želela sem, da knjiga nekomu polepša dan in morda v njem nekaj vzbudi ali pa kaj spremeni. Ne pišem le zase, pišem za otroke, pišem za njihove starše, pa dedke in babice. Pišem za otroške nasmehe, brezskrbne minute, za pobeg, za tolažbo, za zabavo, za zavetje. Za branje na ležalniku, na plaži ali večerno branje v postelji. Pišem za vse vas!

 

Meni