Lili – to sem jaz!

1.POGLAVJE – SPOZNAJ ME! 

Moje ime je Lili in všeč mi je, da me drugi kličejo tako. Sovražim, ko mi babica pravi princesa Lilijana, ker sem precej daleč od obojega. Kje pa ste še videli princeso, ki ima kratke temno rjave lase, ostrižene na gobico? Točno tako – nikjer! Mama pravi, da je taka frizura bolj priročna, če si živahen otrok, kot sem jaz. Ne vem točno, kaj naj bi to pomenilo, vem samo, da s tako frizuro še za pusta ne morem biti princeska ali kraljična. Zato sem po navadi preoblečena v zajca ali pingvina. Odvisno od tega, kateri kostum si izbere moj brat Anže. Jaz dobim tistega, ki ostane. Zaradi take frizure me večkrat zamenjajo za fanta. Prejšnjo soboto me je mama poslala v trgovino, in ko sem stala v vrsti za kruh, sem segala ravno do druge police. Prodajalke me niso opazile in ljudje so me ves čas prehitevali. Končno se je zame zmenil prijazni gospod, ki je prodajalki namignil:

”Pred mano postrezite še tega majhnega fantina, da ne bo ves dan čakal.”

Zares spodbuden začetek vikenda, kaj pravite?!
Kot res prava princeska pa se počutim, ko sem ob moji razredni učiteljici Maji. Pravi mi:

”S temi temnimi trepalnicami in igrivim nasmehom si pravi cukrček!”

Še dobro, da gre med odmorom iz razreda. Takrat se s sošolci in sošolkami igramo zapor. Vse fante vedno spravim za rešetke, da se jim s sošolkami smejimo kot nore.
Hodim namreč v 4. razred in kmalu bom stara 10 let. Rojstni dan imam meseca maja, kar pomeni, da sem po horoskopu bik. Dedek pravi, da to zame absolutno drži. Vsako jutro ob kavi prebira časopis. Jaz pa ga vedno prelistam do predzadnje strani, kjer je napisan horoskop. Samo toliko, da veste, horoskop je laž! Prevara. Dedek pravi:

”Saj vendar veš, da te napovedi niso resnične?! Čisto vsak se lahko najde v takem opisu.”

Ker mu sprva nisem verjela, sem naredila test. Vedela sem, da bo časopis izšel v začetku meseca in da bodo v horoskopu zapisani srečni dnevi za znamenje bika. Počakala sem do konca meseca in preverila, če so bili ti dnevi zame zares srečni. Ugotovila sem, da je bil prejšnji četrtek zame zares slab dan, saj je zaradi dežja odpadel popoldanski trening atletike. V ponedeljek pa je pri malici nekdo med tem, ko sem šla na stranišče, pojedel moj čokoladni krof z vaniljevo kremo. Čisto vsi ostali dnevi so bili moji srečni dnevi! Priporočam vam, da horoskopu ne nasedate!

Priznam, da imam zelo natrpan urnik in me boste doma zelo težko našli. Obiskujem namreč kar šest popoldanskih dejavnosti: rokomet, namizni tenis, badminton, klekljanje, petje v zboru, atletiko in akrobatiko. Najverjetneje se bo ta številka kmalu zmanjšala na pet, saj pri klekljanju ni dovoljeno klepetati, jaz pa imam težavo ostati tiho dlje časa (beri tri minute). Učiteljica Lojzka zato nad mano izgublja potrpljenje: ”Lili, v grob me boš spravila! Kolikokrat te bom še morala opozoriti? Zapri že svoj kljun!”

Zelo mi je všeč šport in rada hitim z ene dejavnosti na drugo. Obožujem rokomet in hudo mi je, kadar slišim trenerja, ko sam pri sebi mrmra:

”Hja, premajhna je. Le kdaj bo zrasla? Čas bi že bil … Le kako bo sicer igrala na velikih tekmah? Hjoj!”

Moji mami je celo rekel: ”Lili ima velik potencial! Čisto po tebi se je vrgla!”

Ko sem jo vprašala, kaj pomeni potencial, mi je odgovorila:

”To je nekaj, kar namažeš na kruh!”

Res smešno. Dodala je še, da sem premajhna, da bi me obremenjevala s tem.
Verjetno se sprašujete, kje živim. Na Kresnikovi ulici 3, v bloku številka 12, v najvišjem, četrtem nadstropju. To pomeni, da vsakokrat prehodim kar 80 stopnic. V najboljšem stanovanju, kar si ga lahko zamislite. In to ne v enem, ampak kar v dveh! Naše stanovanje je poleg stanovanja babice in dedka, ki sta največji faci na svetu. Babici je ime Francka, dedku pa Franc. Dedek pravi:

”Veš, Lili, z babico sva si bila usojena!”

Sliši se kot nekaj dobrega, ne vem pa, kaj zares pomeni. Prebili smo steno med dvema sobama in tako imamo skrivni prehod. Če se želimo obiskati, nam ni treba iti skozi vhodna vrata. Z Anžetom imava skupno sobo, če se ji lahko tako reče. Dedek nama je odstopil polovico dnevne sobe in jo pregradil z omarami, tako da imava lahko na eni strani sobe vsak svojo posteljo. To nama je zelo všeč, saj mama in oče ne vesta, da se pozno zvečer stiskava na kavč k dediju in skupaj gledamo angleško nogometno ligo. Babi nam vedno prinese še kaj sladkega. Nekajkrat pa se je zgodilo, da je dedek gledal film, in ko sta se igralca na ekranu začela poljubljati, je hitro ugasnil televizijo in začel glasno kašljati:

”Akhm, akhm … Poglejta, koliko je že ura?”

Morda je sedel preblizu odprtega okna in se je med filmom prehladil. Nikoli nisva ugotovila, ker sva morala takoj spat. Ne glede na to, kako pozno je, vedno potrebujem precej časa, da zaspim. Pred spanjem se zelo rada pogovarjam (rada se pogovarjam tudi na poti v šolo, med poukom, med odmori, na poti iz šole, pri kosilu, večerji …). Še dobro, da imava z Anžetom skupno sobo – vse mu lahko povem! Res pa je, da Anže od sebe ne da prav veliko komentarjev, daljših od:

”Mhmm.”

Oče pravi, da se mu Anže malce smili, ker mora vse to poslušati.

”Tudi če bi celo življenje porabil za iskanje gumba za tvoj izklop Lili, ga zagotovo ne bi našel!”

Večkrat tudi zaskrbljeno doda: ”Upam, da boš našla nekoga, ki ti bo lahko zaprl usta, da se ne bo to še naprej nadaljevalo iz roda v rod!”

Potem pa me vedno močno stisne in pogladi po laseh.
V bloku nasproti, v prvem nadstropju, živi moja najboljša prijateljica Hana. Res je prava smeška. Je veliko večja od mene in malce okrogla. Ima svetle lase, in ko se zasmeje, se ji udrejo lička. Ker še nimava svojih telefonov, se največkrat pokličeva kar čez balkon. Tudi v njeni družini že vsi poznajo najin skrivni znak, tako da včasih druga drugi le zažvižgava in hitro se pojaviva na oknu. Vsako jutro greva skupaj v šolo in nikoli ne zamudiva. Vedno se počakava pred blokom. Tudi če imava preduro, greva peš. Nihče naju ne pelje, saj imava do šole deset minut hoje. Pri pouku ne smeva sedeti skupaj, drugje pa sva nerazdružljivi. Čeprav Hana ni preveč navdušena športnica, vseeno hodi na rokomet. V golu ji gre prav dobro! Pri klekljanju pa ji gre veliko bolje kot meni, učiteljica jo ves čas hvali:

”Prečudovite štručke si naklekljala, Hana! Naslednje leto te zagotovo prijavim na klekljarski maraton!”

Edina pomanjkljivost, ki jo ima, so njene krhke kosti. Ves čas moram paziti nanjo, saj si je v moji prisotnosti že večkrat zlomila roko, zato me njeni starši včasih grdo gledajo. Nazadnje sva se z rolerji vozili pred blokom. Sploh ni bilo videti, da je padla, saj pri hitrosti 0 tega res ne moremo tako imenovati. Videti je bilo je, kot da se je usedla na robnik in si pri tem pomagala z roko. Zvečer pa je že hodila okrog z gipsom. Tolikokrat si je že zlomila roko, da sem njenim staršem predlagala:

”Mislim, da bi ji morali kupiti ročne proteze. Lahko bi jih vstavili namesto zlomljenih kosti! Potem pa jih bova s Hano upravljali z daljincem!”

Po tej izjavi Hane nekaj dni nisem smela obiskati. Obe imava še posebej radi, če se nama na poti v šolo pridruži Tjaž. Je najin sošolec, od vseh najbolj pameten in zabaven. Njegovi lasje so svetlo rjavi, rahlo skodrani. Visok pa je skoraj toliko kot Hana. Tudi on trenira rokomet, in to pri fantih, ki so že dve leti starejši. Zanj sva želeli navijati na tekmi, pa nama ni dovolil, da bi se pojavili. Rekel je:

”Ni pogojev! Fantje me bodo zafrkavali!”

Kot da njihovo mnenje šteje več kot najino?! Včasih, ko gre v šolo s kakšnim fantom iz višjega razreda, naju sploh ne pozdravi. Pol dneva se trudiva, da bi mu zamerili in ga grdo gledali, potem pa vedno popustiva, ko naju popoldne povabi na igrišče med bloki. Babica me večkrat heca:

”Nekega dne se bosta s Hano še stepli zanj.”

Čeprav nočem priznati, mi je Tjaž všeč. Tjažu pa je seveda všeč Hana, zato babici vedno samo pokažem jezik in stečem stran.
Lili – to sem jaz!

Meni